Študija obravnava vizitacijske zapisnike kot specifično arhivsko gradivo, ki dokumentira stanje cerkvenih objektov in opreme v določenih časovnih presekih, in na osnovi analize postavlja izhodišča za uporabo tega gradiva v umetnostnozgodovinskih raziskavah. Stanje in spremembe spremlja pod vidikom cerkvenih predpisov oz. smernic tridentinskega koncila na področju sakralne umetnosti in pod vidikom umetnostne politike posameznih ljubljanskih škofov 17. stoletja. Na temelju obsežnega gradiva ugotavlja živahno, tako v cerkvenopravnih kategorijah kot tudi z novimi estetskimi merili pogojeno umetnostno dejavnost obravnavanega časa. Dodani so regesti zapisnikov splošnih vizitacij (ločeno za ljubljanski in za gornjegrajski del) in terminološki slovarček najpomembnejših izrazov.

This book is included in DOAB.